Sploh vemo, kaj jemo?
Če mislite, da ste bili zgroženi ob »aferi konjsko meso«, ki je bila odmevna v medijih februarja letos, potem preberite naslednje.
V Ameriki so se odločili, da želijo pospešiti in izboljšati kakovost svoje hrane. Da bi zadovoljili veliko povpraševanje potrošnikov, so se odločili, da bodo hrano kar klonirali.
Nič posebno novega, boste rekli, vendar pa so se tokrat odločili, da bodo klonirali meso mrtvih živali. Iz trupel torej.
Vas zanima, koliko bi vas stalo, če bi želeli, da klonirajo kravo? Približno 17.000 dolarjev, medtem, ko vas približno 4.000 dolarjev stane nakup plemenskega bika, spočetega po naravni poti. Kloniranje je šele v začetni fazi in zaradi visoke cene postopka še ni dosegljivo veliki večini živinorejcev.
Ameriški živinorejci pravijo, da je takšno kloniranje dober način reprodukcije, ker se lahko le pri preiskavi mesa mrtve živali pokaže, ali je njeno meso resnično najboljše kakovosti.
Nič, bom ostal kar pri ribah. Pa mislite, da je to pametno?
Divji in rožnato lepi lososi iz trgovskih polic so vse prej kot čisto zdravje – v bistvu ne gre za divje ribe, ampak smrdeče gojene losose, ki jih obarvajo z rožnatim barvilom in vzredijo ob številnih antibiotikih, da vsaj na prvi pogled izgledajo kot divji lososi – v nasprotnem primeru jih namreč ne bi kupil nihče.
Zanimivi pa so rezultati nedavne raziskave. Ob omenjeni aferi so tudi v ZDA pregledali, kako je na njihovem trgu z morsko prehrano. In ugotovitve niso lepe; po tej študiji namreč kaže, da kar 59% tune, ki jo pojedo Američani, v resnici sploh ni tuna. Pod zob dobijo vse, samo tisto ne, kar piše na jedilniku (povečini gojene ribe slabe kakovosti, ki so za v odmet).
Ali torej dandanes sploh zaupati prehrambni industriji, katere vodilo je maksimizacija dobička in šele nekje na koncu neoporečnost hrane?
O tem presodite sami.
