Sodobna prehranjevalna veriga predstavlja pridelavo hrane, v kateri je interes kapitala oziroma multinacionalnih korporacij zelo jasen “vse za ceno dobička”.
Obup kmetov, ki vedo, da je takšen način proizvodnje hrane popolnoma zgrešen je jasen in upravičen. Iz tega zornega kota postane hrana z domačega vrta zelo dragocena. Še posebej pa so dragocene majhne slovenske kmetije, kjer je hrana (rastlinska in/ali živalska) pridelana in ne proizvedena.
Zaskrbljujoče je, da ostaja cenovni pritisk na take kmetije enormen. Uvožena hrana je tako poceni, da lahko slovenski kmet hitro ostane brez kupca.
Zgrešili smo smer: hrana je postala izdelek!
Dejstvo je, da se je dalo 50 let nazaj na kmetiji preživeti z eno kravo, dvema prašičkoma in z nekaj krompirja. To je bilo mogoče, ker ni bilo nobenih posebnih stroškov, razen za olje, sladkor in sol. Vse ostalo so si na kmetiji pridelali sami. Danes je situacija popolnoma drugačna. Stroški so ogromni in če imaš na primer dvakrat večjo površino hleva na žival, kot določa minimalni standard, to povzroča ogromne dodatne stroške, ki jih razen tako, da svoje izdelke prodaš neposredno kupcem, ne moreš pokriti. Francozi so, na primer, izračunali, da je najnižja cena njihovega mleka z ravninskega dela 32 centov, cena mleka z alpskih predelov pa se giblje do 50 centov. Tako je v Franciji, kjer so kmetije neprimerno večje od slovenskih in zaradi tega lahko dosegajo večjo učinkovitost (lahko zaslužijo več) od naših. Odkupna cena mleka pri nas trenutno znaša okoli 30 centov za liter. Predstavljajte si, kaj to pomeni, če moraš za hlev, ki šteje 50 krav namesto 400.000€ vložiti 800.000 € ali več.
Večina kmetov je zaradi takšnih pogojev dela v izgubi in so skorajda primorani najti tudi druge vire zaslužka, ki so potrebni za vlaganje v preživetje kmetije. Ekonomska razmerja cen so povzročila pritisk na kmete, ki morajo, če hočejo preživeti, proizvajati ”na veliko”.
To na žalost pogosto vodi v uporabo kemikalij, specializiranih tehnologij in tehnik, ki nemalokrat povzročajo veliko trpljenja tudi pri živalih.
Celoten sistem je trenutno zastavljen tako, da večino plačane cene kmetijskih pridelkov poberejo trgovine, pri pridelavi pa največji denarni delež terjata energija, ki se porabi za samo pridelavo ter stroški fitofarmacevtskih sredstev. Kdo tukaj največ služi, kmet ali trgovinske mreže, je seveda več kot jasno.
REŠITEV - Lokalna samooskrba in pridelava zdrave hrane?
Malemu in srednjemu kmetu bodo v času krize in recesije ob prodaji večjih količin prinašale največji možni zaslužek le organizirane lokalne kmečke tržnice, ki so še vsakič doslej odigrale pomembno vlogo pri oskrbi prebivalstva v težjih časih.
Ljudje se zaradi ozaveščanja in vse večje informiranosti o hrani začenjajo ponovno zavedati, da je večina hrane, ki jo dobijo v trgovskih centrih daleč od zdrave in žive hrane.
Lokalna pridelava hrane, lokalno gospodarstvo, tradicija, lokalni običaji, lokalna prepoznavnost in integriranost ljudi je tisto, kar nam omogoča obstanek in preživetje v odnosu do globalističnih trendov, ki nam vztrajno režejo korenine, stik z predniki, z izročilom – vse zato, da bi iz nas končno naredili standardizirane potrošnike, enake od Kanade do Avstralije in od Skandinavije do JAR. Gospodarska globalizacija je namreč povzročila hitro rast in moč korporacij in bank, a hkrati tudi finančno nestabilnost, odvisnost, brezposelnost in veliko ekoloških sprememb. Kot ena izmed rešitev tovrstnega problema je lahko spodbujanje pridelave hrane na lokalni ravni (lokalna samooskrba). Lokalnim ponudnikom je treba pomagati, da se osamosvojijo od globalnega trga.
Vračanje k lokalni samooskrbi ne pomeni zaviranja napredka, predvsem prinaša prednosti lokalnemu okolju. Na ta način se ohranijo pomembne vrednote, kot so oskrba z kvalitetno hrano, manjše onesnaževanje, lokalna identiteta, povezanost in zdrava ekonomija ter nasplošno večje zadovoljstvo ljudi. Lokalna samooskrba v zadnjem času ne postaja zgolj zaželjena, temveč tudi nujna oblika pridelava hrane. Kupec v njej prihrani, kmet pa pridobi. V globalnem trgu se mora kmet specializirati v pridelavi hrane, na lokalni ravni pa pridelava lahko ostane bolj pestra. O vsem tem govori odličen dokumentarni film Ekonomija sreče.
Prispevek je za bralce naših novičk napisala naša partnerska Ekološka kmetija Darja - Eko Darja (Mošnje na Gorenjskem)
